Za rojstni dan dobiš novo kolo. Krasno! Ko le gre, se z njim odpelješ sem in tja. Vestno ga zaklepaš. Ko je blatno, ga očediš. Ko s časom začne spuščati čudne zvoke, ga oče malce povijači. Ko mu niti on ni več kos, ga v roke vzame mehanik. In spet vse gladko teče in se vrti ..., dokler nekega dne ne ugotoviš, da ti je kolo postalo premajhno. Takrat za rojstni dan dobiš novo, večje kolo. In spet se vse lepo vrti.

A kam s prejšnjim kolesom? Najbolje je, da ga podariš nekomu, ki mu bo ravno prav veliko. Da se bo z njim, ko bo le šlo, peljal sem in tja. Ga vestno zaklepal. Čedil, ko bo blatno. Vijačil, ko bo ropotalo. In tako se bo vrtelo dalje. Vsaj do takrat, ko se ne bo več in ko bo nad njim roke dvignil še mehanik.

"In kaj bo s kolesom, ko se ne bo več vrtelo, Hubert?" Hja. Čez zapreko na hevreko - imam rešitev! Stvar je jasna. Tisti, ki so ga izdelali, ga bodo razstavili na najmanjše možne koščke, jih obnovili, predrugačili, pretopili in na koncu iz njih sestavili novo kolo, ki se bo vrtelo in ga bo spet lahko nekdo dobil za rojstni dan. Krasno, mar ne?

Govoriva o ideji krožnega gospodarstva.

O krasni ideji, da ne potrebuje vsak vsega. Da si lahko med seboj tudi kaj izmenjamo in izposodimo. O ideji, da za vse svoje reči lepo skrbimo, jih popravljamo in obnavljamo, dokler le lahko. O ideji, da odslužene stvari recikliramo in iz njih ponovno izdelamo nekaj novega. Pa naj si bo to kolo, skiro, avtomobil, telefon, pohištvo ali oblačila. Govoriva o ideji, da lahko iz vsega starega nastane nekaj novega. Nekaj krasnega! O ideji, da, ko ima nekdo nečesa preveč, ali pa tega ne potrebuje več, to podari naprej. Tudi hrano, vodo, rudnine, najrazličnejše surovine, ali pa celo energijo. Vse mora krožiti. Vselej. Ker zgolj tako se bo svet lahko gladko vrtel dalje. In naj se vrti!