Ljudje in Vezalkarji si radi postavljamo visoke cilje in načrte. To je seveda odlično. To pomeni, da verjamemo vase in smo ambiciozni. Z ambicijami ni seveda nič narobe. Je pa narobe, ko zaradi svoje pretirane ambicioznosti, ki jo lahko podžiga še nezdrava tekmovalnost, pozabimo na prijatelje in tako postanemo sebični. In ravno to mi ni všeč. Sebičnežem ni mar za druge in zato sebičnežev tudi nihče ne mara. Zato tudi nimajo pravih prijateljev. Si lahko predstavljaš življenje brez prijateljev? Grozno, mar ne?

Nasprotje sebičnosti je kolegialnost.

Da radi pomagamo prijateljem. In da prijatelji radi pomagajo nam. Spomni se, kako je, ko zboliš in ne moreš v šolo. Sošolci se med tem naučijo o tem in onem, ti pa se ne. Predstavljaj si, da ti nihče ne bi pomagal nadomestiti tega znanja. Žalostno, kajne? Zato bodi zgled drugim in se vedno ponudi, da po pouku ali predavanju bolnega sošolca obiščeš doma in mu posodiš svoje zapiske, da si prepiše, kar ste se tega dne naučili. Pa še ti mu lahko pomagaš in mu razložiš, kaj je o vsem povedala učiteljica ali profesor. Tudi to je znak ambicioznosti. Predvsem pa tudi prijateljstva!